LUD Literatura

  • Skozi pokrajino nove pesniske zbirke Milana Dekleve se potikajo modrec, pesnica in obubozani nadclovek, spocet v zakotju somraka bogov, Lao Zi, Sapfo in Mracni. Dvignjeni so nad svet in hkrati potopljeni v njegovo srciko, drsijo po namisljeni osi casa in izrekajo svet pod in nad seboj, odprt v pred- in poapokalipticno rano. Srebrenica, klasiki marksizma in leninizma, legionarji diktatorja Franca, Messijeva prva zoga iz zaprasenih cloveskih koz, racun iz Bauhausa, newjorska dvojcka, hotmail, filharmoniki s kostmi v rokah namesto glasbil, mrtvec, ki igra na pozavno in na desetine poeticnih, lucidnih, krutih ali mracnih podob sestavljajo micelij Milanove knjige. Pesniski jezik gre skozi Boschove, Dalijeve, Magrittove slikarske pokrajine, nasadi se na zelezni avtobusni drog Fride Kahlo, preverja strukturo Maleviceve crnine in se isti trenutek okusa hlebce v vesolju Darka Slavca.
    Zadnje pesmi Milana Dekleve uhajajo vsakrsni poetiki, tudi njegovi iz prejsnjih zbirk, ceprav s sabo prinasajo nekaj njihovega vonja: neulovljive so, osupljivo sveze, osupljivo lepe, prebijajo skrepenelo zemljo jezika, z vulkanskim prahom neulovljivih crk vnasajo nemir v vozne rede nacrtovalcev poletov, z razlivajoco magmo besed topijo odgovore iz morske pene, voska in umetnih zob in se strjujejo v vprasanje.
    Jani Virk

  • Ze lep cas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniski prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pisem o tem, kako drobne, nezne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s koliksno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvez pescene plaze, kjer mlad galeb s polomljenim krilom najde mesto za umret pod nasim parkiranim avtom, kjer gostje v mestni slascicarni ropotajo s salicami, zlickami in krozniki, kot da bi si zeleli opozoriti druge, da so se zivi. Vse to sicer drzi, Narekovano iz postelje res privlaci vse, kar je tiho, izmuzljivo, bezno in obrobno, ampak v glasu, s katerim Ivanina pesem govori, je neki ton, neki kljucen odtenek, ki ni dosegljiv rokohitrskim pojasnilom in panoramskim interpretacijam. In je neko custvo, ki me s svojo nepreracunljivostjo razorozi. Lahko si sicer zamislim bralca ali bralko, ki bosta med platnicami te knjige naletela samo na preproste, neokrasene, neposredne stavke, na utrinke in malo pomembne prigode iz vsakdanjega zivljenja, ki se asociativno, kakor da brez pravega reda vrtincijo skoz verze. Spet kdo drug bo ob Narekovanem iz postelje nemara modroval o postmodernem svetu, kjer so stare, velike zgodbe izpodrinile tiste male, ne-grandiozne, ampak vse to se mi zdi nekako prekratko, ko preberem - Vsec mi je, da lahko vidim vrhove dreves - in je potem ta uzitek ob pogledu na krosnje dejansko ves tu, zadovoljno brbotajoc v svoji enostavni, a neodjenljivi prisotnosti. Ali pa drugje, kjer naletim na pesem o Stelli, psicki, ki se je izgubila: Moj strah se ujame z njenim - da je ne bo nazaj. Da jo je povozil avto. Da si je nasla neko drugo druzino. Da sama in mokra od dezja brska po smetnjakih. Iscem jo. Lepim lepake z njeno sliko po mestu. Klicem. Da ne vem vec, ali klicem njo ali sebe. Mogoce je posebna moc Narekovanega iz postelje v tem, da svoje bralce nagovarja, kakor da se nismo vsi skupaj ze davno navadili skomigati z rameni. Ko se Ivanina pesem izreka, se mi zdi, preprosto ne misli na opreznost, skepso in cinizem, s katerimi sicer prihajamo k ljudem in stvarem tega sveta. In ne; na tem ni nic majhnega.
    Goran Dekleva


  • Franci Novak je v pesniskem prvencu Otrostvo neba, leta 2011 nominiranem za Veronikino nagrado, bralcev pogled usmeril na pokrajino; avtor je v teh pesmih neznaten, tih opazovalec, slikar pejsaza. Narava prerasca clovesko - to obcutje je raztreseno tudi po zbirki kratke proze Podnebne spremembe, recimo v zgodbi »Literatura«: »[Z]azdelo se je, da so beli pravokotniki na prehodu za pesce krhke, izmuzljive plosce, ki plavajo na temni gladini.« Zgodbe se odvijajo v nedolocljivem danes ob hisah z vrtovi, na piknikih, lokalnih literarnih krozkih, gostilnah, na koncertih, izletih. Na prvi osvrk je dogajanje karseda vsakdanje, v slovenski prozi izstopa morda po detajlni topografiji sodobnega podezelskega zivljenja. A pod gladino se giblje nekaj zelo starodavnega, arhetipskega; izpisanega v lakonicnih, izciscenih stavkih, ki jih nenadoma prerezejo metafore. V zgodbi »Cvetje«realisticni, potujeni prizori neprivlacne mladostniske zurke naenkrat dobijo metafizicno globino, vrzeni smo v mesanico erosa in tanatosa, v pretepu bliskata kri in sovrastvo, vmes potujejo jasni seksualni signali mladine. V likih za trenutek uzremo njihove dvojnike: »Didzej se je sklonil globoko nad mesalno mizo, in ko ga je od spodaj osvetlila svetloba neke luci, se je zdelo, da je starec, ki z odprtimi dlanmi zajema iz nekega studenca.« Vcasih je slutnja preseznega, neznanega tako mocna, da se zdi, da bomo zdrsnili v fantastiko - ko se oce zave, da s svojimi gibi ponavlja sinovo nocno moro, otrpne, dokler ga otrok ne vrne na trdna tla: »Saj so bile samo sanje«. A to ne pomeni, da skrivnost ne obstaja. Novak nam jo kaze v vsaki zgodbi. Zelo tiha je, sledi ji v natancnem, zacudenem pogledu, ki navrta v rutino. Jelka Ciglenecki

  • Upogib casa

    Leonora Flis

    Kot profesorica knjizevnosti, pisateljica, Americanka in prijateljica Leonore Flis sem z velikim zanimanjem prebrala njeno knjigo Upogib casa, saj opisuje mojo domovino in njeno kulturo. Lea je Ameriko in Americane spoznavala na svojih pogostih in dolgotrajnih obiskih New Yorka in obcasnih pohodih po drugih delih ZDA. O tem, kar izkusa, pise z globokim in informiranim uvidom, vendar brez sentimentalnosti. Leonora cuti in ponotranja z intuitivno in poglobljeno senzitivnostjo in to posilja med nas - od vonja po sveze pokoseni travi v Centralnem parku, do besed dzogerke v Louisiani. Ko beres njene besede, se ti zdi, kot da si prestregel nenaden pogled neznanca, a ze v istem hipu se zaves, da si ta tujec ti sam, ti, ki se zrcalis v ogledalu, za katerega nisi vedel, da je postavljeno v tvojo blizino.
    Elizabeth Stone

  • Saj razumes?

    Andrej Blatnik

    Ce predpostavim, da naslovno vprasanje knjige ni povsem retoricno, temvec da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno cisto spodobi, da te vrstice zac­nem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tu­di, da jih s piko za odgovorom zakljucim, saj so vse nadaljnje besede ze oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri. Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na veckratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in recem, da se z vprasanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprasanjem, saj kar nekaj besedil - in nekatera med njimi zelo eksplicitno - nagovarja domace in tuje avtorske ocete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelesenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo - Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih ocetov. Ce ob tem upostevamo se dejstvo, da gre za ucitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natancneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani >vojni med spoloma< je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej dalec od pravega razumevanja, ce bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in precistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri - besedi. Ali se bolje: pri vseh moznostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moci torej. Besede so pomembne, nas opozarja ze naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapecatila s klini: beseda - razumevanje - moc besede - razmislek - moznost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, nase interpretacije in nase odlocitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenaceni s pripovednimi liki. In to je vazno: izbira. Se zmeraj smo namrec pri trenutku, saj razumete? Tina Kozin

  • Ideoluzije

    Jasmin Frelih

    Ideoluzije so zbirka napete kratke proze nagrajenega avtorja mlade generacije, v katerih se resnicnost kaze kot preplet cutno dojemljivega in medijsko posredovanega. Zbirka z natancno arhitektoniko in bogatim jezikom prinasa raznolike druzbeno kriticne zgodbe iz casov prazgodovine do nejasnega jutri, ki spominja na nas danes. Ravno prava, vcasih komaj opazna mera fantastike se dodatno podcrta pronicljivost za druzbene spremembe in druzbeno zavest kot boj z individualnim, zaradi cesar mnoge zgodbe delujejo toliko bolj resnicno, celo prerosko.Vsak resen umetnik, ki ustvarja danes, mora obenem vzeti v zakup dvoje osnovnih dejstev zivljenja v sodobnosti:
    Sodobna civilizacija je mreza prejetih pomenov, tako fizicnih kot psihicnih. Njen prostor je razdrobljen in njen cas je dolg, toda koncen. Materialnost njenih simbolov in njihov pomen sta posamezna, nenujna in dostopna vsem. V civilizaciji ni nobene resnice, so samo razmerja pomenov med individualnimi agenti. Njena maska nespremenljivosti je obljuba nasilja, njena maska trajnosti je konsenz.
    Custvena celovitost in bivanjska izkusnja posameznika sta enkratni, univerzalni in vecni. V prisotnosti ni nobene zgodovine, v biti ni nobenega drugotnega pomena. Bivajoci trenutek ni lastnost prostora in nima ne preteklosti ne prihodnosti. Custvo je edina skupna resnica vseh, ki bivajo v enem trenutku.

  • Lepo in prav

    Ana Svetel

    Ana Svetel ze dolgo casa ve, s kaksnim naslovom bo opremljena njena prva pesniska zbirka. Se danes naju vidim: srecava se v baru in Ana pove, kako zalostna postane vsakic, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo zacne z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pricakovanim »ampak«. Enkrat, se rece, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.Zdaj je ta knjiga pred vami. In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namrec knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot pricakovani ampak vzela za svoj glavni predmet.
    Lepo in prav je zbirka miniatur iz zivljenja. Iz zivljenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbezne cloveske naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji zacasnosti. A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej soociti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim.
    Ana Svetel in njena poezija namrec razumeta, da mora biti clovek vselej na prezi, da nobena bitka ni dokoncno izbojevana in da si je za ohranitev svoje clovecnosti treba prizadevati vsakic znova. Da je clovek bolj kot karkoli drugega odgovoren za moznost, ki je on sam, in da mora v neskoncnost poskusati, vztrajati, obupavati in poskusati znova. Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejsega koraka, a to od nas neizbezno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote - to ni eksistencialno obtezena poezija, ki bi poskusala realizem iskati v odpovedi vsakrsnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teza in noben ampak nikdar ne bosta mogla prepreciti, da ne bi bilo vcasih samo neskoncno lepo. In prav.
    Katja Perat

  • Draga Tina! Skoraj ne morem verjeti, kakni »osebki«! udak, ki po tujih hiah prazni hladilnike in v »svoji« najljubi spotoma kratkoasi prizadetega otroka (e samo pomislim, kako se je njuna »zgodba« konala, me zmrazi!), psihino sesuta (se strinjam, z razlogom) radijska spikerka in zapit ekskomisar, ki se mu prikazuje skrivnostna lebdea brezglava moka postava v rdeem ogrinjalu, ki jo identificira kot maevalnega bizantinskega cesarja Justinijana (oitno so teorije zarote e vedno »in«)! Aja, pa tistih sedem, ki so se zataknili v dvigalu! Si predstavlja, da ima klavstrofobijo?! Ampak ja, ima prav, v taknem primeru je tudi slabo srce slaba izbira. Vseh ostalih primerkov niti ne mislim posebej komentirati, pa ne, da me ne mika, saj kar kliejo po tem, ampak as me spet priganja nujno enkrat v ivo. Me prav zanima, e se ne zdijo tako zanimivi samo zato, ker si jih tako posreeno opisala! Obvladuje ritem pripovedi (sploh pospeevanje) in osebe dob­ro karakterizira. Informacije, osebe, dogodke, detajle ipd. dozira pos­topoma in premiljeno, s imer povpreno in banalno pretvarja v nadpovpreno in nevsakdanje ter dosega dobrodolo presenetljive uinke (kar hoem rei, je, da ti gre zapletanje, napletanje in razpletan­je skrivnostnega vzduja dobro od rok; ja, vem, kompliciram, oitno 40 C v zraku dela svoje ...). Ve sta mi tudi tvoj precizen, (e?) prepoznaven slog in spretna kompozicija (pri vseh sedmih, sem tela). Pa prehajanje od zloveega do napetega k pretresljivemu (ve, kaj pritegne, pa reci, da ni res!) in vrzeli, ki akajo in vabijo, da bi jih kdo zapolnil (zvito). Da ne omenjam, s kakno lahkoto prehaja med prvoosebnim mokim, prvoosebnim enskim in tretjeosebnim pripovedovalcem (enkrat mi mora razloiti, kako je lesti v moko koo :). Joj, upam, da ne zameri, da me je spet zaneslo bolj, kot sem nameravala, saj ve, poklicna deformacija. Sicer pa sama pie: »Mogoe se bo zaudila, mogoe bo rekla, naj ti raje poljem kakno zgodbo ali kaj podobnega. Ampak, razumi, gre isto preprosto za nain pisanja. Slog.« No, to je torej moj odgovor na tvoje pisanje. Zdaj pa moram res konati, ker me K. (kot vedno, saj ga pozna) e priganja, tole pa vseeno kar odpoljem, da bo im prej pri tebi. Obmorsko-pomorske novike pa prihodnji, obljubim! Kmalu itak v ivo, do takrat pa stiskam pesti za nov »material«! Z mono burjo ti poiljam otoke pozdrave, Gaja* *Semifiktivno pismo odposlala Gaja Kos.

  • Minute prednosti so ena izmed najmocnejsih pesniskih zbirk Maje Vidmar, saj gre v njej kar najbolj zares. V nekem smislu znacilno krhke, drobne pesmi pred bralcem tokrat implodirajo in se obrnejo navzven v temne, invertirane poeticne podobe neke na trenutke strasne eksistencne dvolicnosti. Na prvi pogled nezne podobe se hitro sprevrzejo v svoje nasprotje, saj govorka teh pesmi sproti odkriva in razkriva svoje najgloblje strahove. Zato se v teh pesmih tako pogosto izmenjujeta svetloba in tema, srnjacki in skorpijoni, pticki in volkovi, ljubezen in strah. Kar je v njih navidez lepega, je samo vaba za prezeco krvolocno zival, ki ze neizprosno isce plen. Zbirka tako prevprasuje odnos med jaz in ti, ki ga bistveno zaznamuje hkratnost dveh drugosti - zato se v najbolj ucinkovitih pesmih te zbirke obe skrajnosti celo zdruzita v en sam grotesken konglomerat nasprotujocih si identitet (lovec je plen je lovec), ki se v pesmih zaiskrijo kot hipen uvid v ljubezen, ki je lahko obenem tudi groza.

  • V zacetku pesnistva Toneta Skrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni nica, ni praznine. Motim se, tam je nic, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoci izrekanje. Toda v nasprotju s precejsnjim delom moderne poezije, ki je monoloska, je Skrjanceva poezija izrazito dialoska, pri cemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomocjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi - naslov njegove nove pesniske zbirkeSladke pogacice ni izbran slucajno. Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja cutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, cutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno - poezija Toneta Skrjanca je redkobesedna, povecini krajsih verzov, stavkov, pri cemer je marsikdaj ze en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljse pesmi pa v bralcevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse znacilnosti odprte strukture. V njegovih pesmih se tako na isti ravni srecujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipicno skrjancevski nacin pritakne usodnost (»Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo nasli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici pijes pivo« (»Dom«)), tok misli, spominov ... Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces. In kolikor telo vzpostavi razliko do nica in s tem omogoci izrekanje, je tudi podvrzeno casu. V novih Skrjancevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugacen, nemara bolj trpek nacin, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil vcasih moz / ali grb, je zdaj podoba / plavajoce zelve. / ... / Nekdaj / je bil cas pocasnejsi / od mene« (»Denar«). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Skrjanceva pesem morda se nikoli ni bila tako prepricljiva, tako eroticna, tako telesna, kot je v pricujoci zbirki. In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo vec, o njih spregovori na sebi lasten, odprt nacin. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne tozi - preprosto je, tako kot so vsa cudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.

  • Draga Tina. Vse je v redu. To bi bil zlahka zacetek pisma ali esemesa, pa ni. V resnici sta to naslova prvenca in druge kratkoprozne knjige Tine Mlakar Grandosek. Med platnice z na prvi pogled zenovskim naslovom je tokrat zbrala trinajst kratkih zgodb, ki kaj kmalu nakazejo, kako gre razumeti naslovni »vse je v redu«. Zvecine ne kot izraz optimizma, pac pa kot nekaksno mantro, kot obsesivno ponavljajoco se frazo, kot zanikanje realnosti/sedanjosti, ki v resnici ni v redu, in kot priklicevanje v redu prihodnosti. Ze dobro. Zmogli bova. Bomo. Vse je v redu. Saj ves, ce se ni, pa se bo ... Tininim protagonistom, naj bodo otroci ali odrasli, je skupno, da so vpeti v druzinsko zivljenje, ki je pogosto vse prej kot idilicno. Tu skripa med zakoncema, tam med starsi in otroki, nekaterim se je na glavo postavilo zivljenje na celi crti. Stevilni protagonisti zgodb Vse je v redu se torej znajdejo na tocki preloma, kamor nas, skupaj z njimi, avtorica pripelje spretno in prepricljivo, pa naj gre za prvo-, drugo- ali tretjeosebno pripoved, za perspektivo otroka, odraslega ali celo predmeta, za zgodbo, povedano v eni sapi ali docela dialosko. Doseganje in preseganje omenjene tocke je za uporabnike mantre »vse je v redu« povecini bolece, za radovednega bralca pa, kajpada, nadvse zanimivo. Kot se je pokazalo ze v prvencu iz leta 2009, je Tina tudi v drugi knjigi odlicna v ustvarjanju napetega vzdusja, ki bralca drzi v pricakovanju - nekaj se bo zgodilo, zdajle se bo, stoprocentno ... Presenecenje je vcasih vecje in drugic manjse, vcasih ga niti ni, a vselej so intenzivna custva in kaksen detajlcek, ki da misliti. Vsekakor pa je zgodbam iz Vse je v redu skupno to, da se s koncem zares ne koncajo, temvec bralca brez pardona prisilijo, da si da z njimi opravka se potem, ko je z branjem ze nehal. In to je v redu, zelo v redu.

  • Ko je Tomaz Salamun (1941-2014) pred nekaj leti prebral nagrajeno knjigo Krcrk Karla Hmeljaka, je bil, kot je sam povedal, noro navdusen. Celo tako, da je Karlu Hmeljaku - ki mu je knjigo tudi posvetil - priznal, da ga je kot pesnik prehitel. A prehiteti Tomaza Salamuna je seveda nemogoce, pa ce si se tako dober bralec. Ali jadralec. Salamuna je prehitela edino poezija, in njegovo poezijo je prehitela smrt. Ta, ki dviga tacko, spi, je postumna pesniska zbirka nasega najvecjega pesnika. Salamunove besede imajo veter. Druga drugo prehitevajo. Ne pustijo se ujeti. Kaj je s to vodo? Prevelika je. Zbirka je povabilo, da jo prejadramo.

  • Nemoc obdrzati se skupaj je nemoc komunikacije. Po Popravkih pesniske zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stisal, uho je nezanesljivo, slis(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Clovesko krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da belezim drobne spremembe sveta. Hladna blizina postaja prostor razmikanja. Od ugotovitve, da molk vcasih pregazi ljudi, do razpadanja sveta dvojine, ki je paranje zmoznosti govorice in se v (ne)komunikaciji spreminja v jezikovne enote neutecenih pomenov, je prostor praznega, ki je ostal med dvema in pogoltno zeva kot nenasitno brezno. Prav pesmim uspe napolnjevati to praznino gotovosti. Da ne bi bilo neizbezno, kar je. Da ne bi neopazno slo mimo. Natancneje - ne gre niti za zapisovalca/opazovalca, temvec, kot zapise pesnik - samo jaz je, ki pise. Spet pise, da pise ... Zapisovanje je postalo kot da samozadostno in samonanasalno. V kilometrih pripovedne pisave se besedni pasusi spreminjajo v metonimicne nize, ki se kot zebranje molitvenih obrazcev znotraj knjige vsebinsko ponavljajo. In ne neznaten delez prinasajo pogosto zakoliceni pomisljaji, ki ne le udarjajo takta v verzih, temvec predvsem oznacujejo mesta nemoci izrekanja, ubeseditve, jalovega strahu pred suspenzom ali zdrsom v klise, so kot trni ob poti, skrivajo stvari, ki jih je treba brati med vrsticami, in krvavo bolecino, ki se izpisuje z modro barvo - barvo razuma in duha. Tako tudi zarci Via Francigena - duhovno-razumska ljubezenska poezija razmika(nja), ki s svojo primerno odmerjeno liricno krhkostjo reze v bralceve meandre, hkrati pa jo sciti s kilometri zapisovanja, da se ne bi v nobenem primeru spogledala z razcustvovanjem. Vec, v tej poeziji custva nadzoruje razum. Kljub boleci in trpki tematiki se verzi ne udinjajo destrukciji ali samosmiljenju. Med manifestativnim prvim ciklom (ze v Popravkih je mocan) in sklepanjem zbirke se jaz, ki pise upogiba pod Pavesejevo parafrazo misliti utruja. Z zgradbo zbirke, nizanjem opomenjenih drobcev iz vsakdanjega zivljenja in nanosi besedila o premisljevanju o skrhani preteklosti Potocco jezikovno uspesno posredovani vsebini doda psiholosko ucinkovanje, tako da se opisovano udejanji pred bralcem in ga privede do identifikacije z (od teme kot da ze utrujenim) jazom, ki pise: Koza bo razpokala med cakanjem, da se premakneta. Cetudi bi si zazelel (raz)resitve, tega znova in znova krpanega sveta ne bo vec, ko se bo zapisovalec opazovanja (spreminjanja) spremenil v povzrocitelja zelenih premikov sveta, kot Potocco nakaze v Nekoc bom: Ampak kadar zadosti verjamejo, prodajalke tiho zletijo v nebo. Do tedaj pa pesnik z romarske Vie Francigene pomirjeno boza: Vse pristane na svojem mestu, Bog je se vedno ziv.
    Petra Korsic

  • Prozna zbirka Hudicev jezik Veronike Simoniti prinasa klic in duha daljnih svetov, njen dogajalni cas je cel svet. Ne samo njegova povrsina, ne samo razlicni kraji v vseh, tudi preteklih casih, enako zastopani kot ta tako imenovana realnost so tudi literarni svetovi, zgodovina in pod njenim delovanjem strte in z njo obremenjene osebnosti, umetniki vseh orientacij, stilov, njihove razlicne in vcasih paradoksalne usode. Izpod teh natancno in mestoma malo skrivnostno in zabrisano, torej vabece in bralca drazece izpisanih zgodb se svetlikajo in vznikajo Calvinov baronet z dreves, Cankar in Cernigoj, latinskoameriski neoavantgardisti, graditelji in dekonstruktivisti, prevaranti in znanstveniki, politicni emigranti. Opazno je spogledovanje z literarno tradicijo dvajsetega stoletja, predvsem njegove druge polovice, tudi z latinskoamerisko, vendar ne kot priklicevanje ali potrjevanje avtoricine erudicije, ki je nesporna in dih jemajoca v raznolikosti, ne kot morebitno ustvarjanje lastnih literarnih predhodnikov ali prvinsko veselje nad apokrifi in palimpsesti. Vse to je manj poudarjeno in skoraj v ozadju kot v preteklih desetletjih, bolj se zdi, da gre zdaj za skoraj samoumevnost, da sta pretekla literatura in zgodovina kot rahlo drugacen nacin oblikovanja fikcije sestavni del nase izkusnje, izkusnje bralcev in prevajalcev in poseljevalcev in pionirskih raziskovalcev svetov iz crk.
    Tako tudi Cartázarjev uvodni citat ne deluje samo kot morebiten poklon mojstru, temvec zameji glavno temo zbirke Simonitijeve: problematiko jezika kot negotovega orodja, ki ne more zajeti stvarnosti, ampak ustvarja svojo, dodano in enako negotovo, izmuzljivo. Takoj zraven so se zagate z identiteto, povezane z izgubo tega istega in nic vec samoumevnega jezika. Zato v zgodbah mrgoli ljudi, ki so na mesanem jezikovnem terenu, jezikovni apatridi, razseljeni v razlicne in privzete, nikoli povsem domace jezike, drugic zaradi poskodb ob eno samo skladnjo; literarne osebe so pogosto v vmesnem prostoru, obsojene na povrsnost in nezadostnost komunikacije, na njeno fluidnost in provizoricnost. Pregnani so iz enega zadnjih rajev, jezikovnega, in imajo tezave s prizemljenostjo in poselitvijo teritorija, istovetnostjo, so kot otok, ki ga iztrga in pljuje v neznano, so kot otep v slamoreznici idej; brezdomovinskost, nomadstvo, babilonsko brbotanje jezikov in nesposobnost, da bi se ugledali v enem samem zrcalu, brez pomnozene in odbite podobe, to so seveda se vedno velike in problematicne teme literature. Simonitijeva jih izpisuje jezikovno obcutljivo, natancno in zabrisano, priduseno, pac zaradi zavesti o nekdanjem heroicnem vztrajanju in manifestativnih drzah predhodnikov.
    Matej Bogataj

  • Glanum

    Andrej Medved

    Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreci pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temvec tudi del daljsega niza, nekaksne pesniske meditacije. Ko puscavski pesek zavrtinci cas, se zacne Medvedov pesniski govorec vracati v casu in prostoru proti neki odlocilni izkusnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugacne poteze. V Glanumu jih doloca intimna mesanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom dozivete - ne pa se povsem razodete - skrivnosti.
    Glanum - anticno rimsko mesto v danasnji Provansi - v Medvedovi zbirki predstavlja casovno vozlisce, v katerem se stikajo razlicne zgodbe, uzrte skozi optiko govorceve lastne izkusnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in zivali, ki zdijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko nakljucnega opazovalca, v resnici pa znanega prisleka, ki tako skozi cas opazuje predvsem samega sebe. Ko se namrec vzivi v pozabljeno anticno mesto, s tem ne ozivi zgolj vrveza njegovih nekdanjih prebivalcev, temvec se poskusa oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo.
    Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s casom in cas s pokrajino. In ve, da zal nicesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo - razen seveda elegicnega spomina na pridobljeno sreco in trenutka, ki mu ga je bilo dano se enkrat podoziveti. A tudi to je ze spominjana pozaba srece ...
    Andrej Hocevar

  • Poezija vedno laze, dviguje strogi kazalec stari Platon; Hocevar ga mehko dopolni - to je zato, ker poskusa povedati, s kaksno svezino je njeno belo krilo plapolalo v vrocini. Ja, v Privajanju na svetlobo ne manjka takihle preciznih, pozorno izpisanih, predvsem pa slastnih, sugestivnih, eroticno brbotajocih podob. To bi kaksnega izmed bralcev utegnilo presenetiti, a nic hudega - novodosli eroticni motivi so slej ko prej presenetili tudi Hocevarjev lirski subjekt; takole namrec pravi v naslovni pesmi: Moje telo je zacelo govoriti francosko. Precej slabo ga razumem, sploh ga ne dohajam in ne vem, kam gredo moje besede. Seveda, besede gredo po svoje, brez izjem takó, zivijo po svoje, govorijo po svoje, a - ce je poezija na nivoju - najdejo svojo pot do bralcev. In v Privajanju na svetlobo imamo opravka s poezijo na visokem nivoju. Ne vem, po kaksnih poteh, zavitih in ozkih ali ravnih in sirokih, bodo te besede, te pesmi prisle do vas, a koncati utegnete razorozeni: Hocevarjeva govorica je namrec vsa komunikativna, nasrseno abstraktne podobe so izgubile svojo nekdanjo domovinsko pravico, med verzi se skrivajo stevilni punch-lines tezke kategorije, oh, recimo od vseh zivljenj, ki jih ne zivim, je to najboljse ali pa, drugje, upanje bo prislo, bo, in v tem je tezava ali pa - ne, poiscite si jih raje sami, tako ali tako najbolj vzgejo v kontekstu. Predvsem pa gre za atmosfero v zbirki, za obcutek, da je njen subjekt (in, kakopak, bralci z njim) sele na zacetku, da je prihodnost, proti pricakovanjem, se odprta, da se je komu (ljubljeni?, socloveku?, samemu sebi?) celo z oddaljevanjem mogoce priblizati. Nenavadno; tako tiha in introspektivna zbirka, pa toliko vetra v jadrih, tako malo teze v nogah. - Z mene se luscijo pesmi kot debele, umazane kaplje in ljudje odpirajo deznike, se Hocevarju zapise na nekem mestu. Mislim, da se Privajanje na svetlobo najbolje bere kot plese Gene Kelly po Parizu. Brez deznika. (Goran Dekleva)

  • Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Preprican sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Zep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironicno, ceprav je za vecino bralcev njenega prvenca seveda resnicen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkusnje, s tem pa tudi za vsakrsne jezikovne umazanije in nenatancnosti, ki jih ta izkusnja prinasa s sabo. Ti bralci bodo preseneceni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapusca svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se - z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem casu - lotila pisanja, ki ne racuna vec na nobeno znizano tarifo, se vec: vkljucuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v danasnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo. Naceloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, ce se mimogrede nanasa tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav taksne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki - kot vsako dekle - rada pise o rozah, bombonih in oblekah, ceprav ji ni tuja niti kozmicna perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren nacin, z rahlim priprtjem ocesa: Vse tole je / nepozabno in otozno. Podobno vesolju. Zep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne poniznosti navezuje tako na O'Haro kot na Cucnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto ocita. Seveda tukaj ne gre za nikakrsen vpliv, temvec za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izcrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriskih pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoce zaslediti kvecjemu motiv psa. Prav tako pomembna je zakljucna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obracunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejsi poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemski). Ta se kaze v pretirani rabi "razpolozenjskih" pojmov tipa "angel", "sveca" ali "disati po luni", ki prihajajo iz obdobja najslabse razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo "rozo iz sponke za papir", me neizmerno veseli, se posebej, ce zna ta nekdo pisati tako sijajno pesnisko in pomensko zvenece stavke kot je: Za vsakim steblom trave je zdel / del zarka ki se se ni izzarel. Adam Wiedemann

  • Kurc pesmi

    Tomislav Vrecar

    Infantilni - kako naj recem drugace? - naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, ce recemo kurc. Mogoce je kaj takega v slovenski katoliski provinci lahko mislila "sestdesetosmaska" generacija. Tomaz Salamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji - oziroma, da je prvi stal za njo. A ze Kostji Gatniku je bilo jasno, da to, ce recemo kurc, ni nobena subverzija. V nekem njegovem kratkem stripu najbolj dolgocasen clovek na svetu pred smrtjo rece: "Ah, kurc, zivel sem pa le." V italijanski literaturi pa je v sestnajstem stoletju Pietro Aretino mirno rekel cazzo in to je zvenelo kot lepa in visoka italijanscina. Sicer pa je tudi na Slovenskem o besedi kurc pisal ze Linhart in ni mislil, da je to subverzija. Naslov te knjige je torej najbrz napaka. A Vrecar ima o napakah svoje mnenje. "Le v napaki najdemo zametek popolnosti." V tem pa je, kot bi rekel Rilke, na katerega pesnik aludira v isti pesmi, ze zasnovano nekaj resnega. Odpremo knjigo in si mislimo, da bo glede na naslov sledilo nekaj, kar bomo odpravili kot infantilisticno prepotentnost na prvo zogo, potem pa se v nas - med verzi, za katere se zdi, da ustrezajo takemu pricakovanju - nepricakovano zarezejo verzi, ki jih moramo vzeti resno. Ce danes vse vec slovenskih pesnikov v svojih pesmih po intenzivnosti odnosa do zivljenja spominja na cloveka, ki ga je v omenjenem stripu ovekovecil Kostja Gatnik, Vrecarja zagotovo ne moremo steti v to kategorijo. Vrecar se kot clovek in pesnik v svoji skrajni obcutljivosti resnicno giblje po robu. Kot mi je napisal v pismu: vztraja "kot vrabec, ki je prebolel zelo belo zimo". Vrecar je eden redkih slovenskih pesnikov, ki se v clovekarskem svetu resnicno pocuti tujega. "Macji pesnik", kot o sebi napise v eni od pesmi. Za Vrecarja se poezija ne dogaja samo za ljudi. Drugo pesem - eno najlepsih v knjigi - naslovi Raje imam macke kot pa ljudi. V tej pesmi, posveceni mrtvi macki Khalo, pusti, da je ob bitju, ki ne komunicira z besedami, postavljen pod vprasaj smisel besed in da se pod neznostjo macje sape zdrobi ves svet. Zaradi takih verzov Vrecarjevo poezijo vzljubim kljub mnogim drugim verzom, ki jih ne morem razumeti drugace kot besedni balast. "Vedo, da je vsebina zalostna, / ne prenesejo pa njenega veselega obraza." Ah, seveda: ko Vrecar v naslovu napise kurc, pravzaprav misli cazzo. Zadaj je nostalgija po italijanski renesansi in dvojezicna izkusnja italijanskega sonca. "Esiste una sola lingua, esiste?" (Tomislav Vrecar.) "Sono guarito ... in grazia dell' aver fatto in modo mio, cioè non aver usato un cazzo di medicamenti." (Leopardi.) Miklavz Komelj

  • Zapusceni kraji

    Jure Jakob

    Je Ptic, ki ga ni. Sta sokola, ki v tisini opazita in ulovita vse, ceprav ni nic. In tisina, ce je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoce vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streze. Zato so Zapusceni kraji zbirka imenovanja: ce so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prisle same k besedi, se ji ponujale in tekoce prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj nicesar, oziroma, kar pride, je nic. S pesnikom vztrajajo samo imena, naucena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se pise. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato se ni prazen - v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba -, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na povrsini. Vcasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razseznost, svoj zivi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za zeljo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniske) govorice, hladne in nenatancne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaze nekaj docela resnicnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hocem ostati zraven. Spet drugic se vse, kar je, mraci in zliva v gosto crno ozadje za moten odsev v sipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto - v svoji sobi prizge luc. Zaradi tega se crna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razlocila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, posevno stezo, lesketajoce listje. To je poteza, ki ne bo spremenila nicesar, vse kar pri njej steje, je le to, da je bila povlecena. Je cista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva

  • Ne dotikaj se me

    Dusan Merc

    O cem govorimo, ko govorimo o ljubezni? Ce si na to carverjevsko vprasanje poskusamo odgovoriti s pomocjo romana Dusana Merca, potem govorimo predvsem o dotikih in (pre)poznavanju, in sicer o dotikih in (pre)poznavanju drugega - ki smo najprej in samo mi sami. Ko govorimo o ljubezni, torej govorimo o svoji identiteti oziroma, se bolje, jo iscemo in pri tem ostajamo obsojeni na to, da je ne bomo nasli. Zakaj? Na zacetku je (bila) beseda, to vemo, ampak tudi na koncu je, sodec po romanu Ne dotikaj se me, (samo) beseda. In ce za Jazonovim kriticnim reflektiranjem lastnega jezika in v njegovem spoznanju, da iz njega ne more, ker v njem biva, jasno razlocimo horizont Wittgensteinovega sveta, je treba priznati, da je ta horizont v svet besedila inkorporiran nenaivno in (nasemu) casu primerno postaran. Protagonist, »izgubljen v labirintih lastnih misli in custev«, se namrec odloci resnico o sebi in svoji ljubezni poiskati s pomocjo pisanja (ki se mu, pomenljivo, sproti drobi v fragmente), pri tem pa se zaveda, da se je odlocil »samo za resnico, ki jo vidi, ki jo ustvarja«, zato tudi lahko prostodusno ugotovi: »Odkar pisem, je vse res.« V tem spoznanju so ze implicirani (za)kljucni stavki romana, skozi prizmo katerih v besedilo pravzaprav sele zares lahko zacnemo vstopati: »Ampak, Jazon, iskrenosti do konca ne more biti, niti pred samim seboj. Se ne da. Ni mogoce.« Ne dotikaj se me je v tem pogledu najprej roman o tem, cesa se oprijeti, ko resnica (katere en vidik je tudi iskrenost) postane poljubna - in odgovor, ki ga ponuja, je nedvoumen: forme, matrice. Ta je od nekdaj ista, vsakic znova enkratna in zmeraj ponovljena. Kdo torej smo, kdo je drugi in koga (ali cesa) se dotikamo? Drugi smo pravzaprav mi sami, ker je drugi, ce sledimo romanu, le objekt, preko katerega ves cas »vstopamo v lastne vsebine«. Mi pa smo - ne najprej, ampak sele enkrat potem - vse vloge, ki jih privzemamo in igramo, in vse vloge, ki nam jih nadevajo. Ko jih odmislimo, pa se z Mercevim junakom znajdemo presenetljivo blizu Batailla. Izkaze se, da smo potem - pravzaprav bi morali reci najprej - samo samota, obrobljena z izrazito mejo, ki nas locuje od sveta in vseh nam enakih. Samota, ki sta ji usojena samo tukaj in zdaj ter smrt. Na tem mestu lahko v roman ali v besedo o njem vstopi ljubezen, ki, kolikor omenjene meje lahko raztopi, vodi v poenotenje s svetom. Ne kaze je iskati v besedah romana ali protagonista niti v njegovih opisanih dejanjih. Nakazuje jo protagonistova >razdrobljenost< (Jazon sele s pomocjo pripovedovalca >zazivi< kot neka kvazienotna oseba), nakazuje jo matrica zaljubljenca, s tem pa seveda se ni bilo nic receno o vlogi, ki jo je ta zaljubljenec prevzel: je to vloga tistega, ki ljubi, a kljub temu odhaja, vloga tistega, ki je ljubljen zapuscen, ali tistega, ki je neljubljen zapuscen? Kajti, da je v temelju vedno in povsod zgolj odhajanje, je edino gotovo, pa ceprav smo se na tem mestu dotaknili (se) enega izmed mogocih prihajanj k romanu. Tina Kozin

  • "To je to! To sem prej videl v zraku /.../ - trenutek, locen od drugih, zvezan v dogodek s pozabljenimi potmi, s katerimi nas ne veze nic razen casa - samo neki prej in potem, ki se pred njim umikata v vse smeri, kakor v morje zarezana brazda," pise Marjan Strojan v Kamnih in s temi besedami sam najlepse zareze v srz svoje poezije. V njenem srediscu sta namrec prav trenutek in dogodek, vendar ne v impresionisticni maniri in tudi ne v podobi njene epsko razvejene sestre - ceprav je Strojan verjetno tisti slovenski pesnik, ki smo ga najbolj surovo razklali na melanholicnega lirika in eruditivnega epika. Tudi po njegovi zaslugi, jasno, nenazadnje se njegov opus res giblje med "petjem v starinskem nacinu", ki prevladuje v prvih zbirkah, in "brnenjem kril kacjih pastirjev", ki se je vehementno razmahnilo na straneh Parnikov v dezju. Da pri njem omenjena pesniska principa nista razlocena, je avtor sugeriral z zdruzevanjem drobnejsih lirskih in bohotnejsih epskih pesmi v skupen kontekst posameznih knjig, v mislih imam predvsem knjigi Dan, ko me ljubis in pricujoco, in pri tem ne smemo spregledati dejstva, da Strojan kot avtor nikakor ni nakljucen zbiratelj gradiva - niti na ravni posameznih pesmi niti na ravni pesniske knjige kot celote. Opravka imamo s pesnikom, ki svojo ustvarjalno prakso ves cas budno reflektira, o cemer govorijo stevilni verzi, tudi v knjigi Vreme, kamni, krave, ki vcasih bolj eksplicitno, drugic pa subtilno zabrisani s kontekstom, razmisljajo o nastajanju, zivljenju in mestu poezije. Jedro Strojanovih pesmi sta torej trenutek in dogodek, in sicer povezana v stanje, morda bi bilo na tem mestu se bolje reci v situacijo ali polozaj (povzeta iz realne ali fikcijske zgodbe), saj pojma nekoliko izraziteje predpostavljata sovpletenost posameznika, ki je kljucni generator prikazanega, vedno vecplastnega pogleda Strojanovih pesmi. Ta posameznik ni (le) govorec sam, saj je Marjan Strojan kot vsak pravi pesnik mojster odkrivanja analoskih povezav med pojavnim, ki jih slika tako, da lomi krhko konkretnost motivov v razlicne case, prostore in osebe, zato da lahko kot "vzorci, nasa edina obramba pred casom," zazivijo na tisti ravni abstraktnosti, v kateri vase vkljucijo tudi del vsakega izmed nas, njegovih bralcev. Strojanovo pesnisko govorico odlikuje "preprosta strogost" tonalitete, s katero pesnik "razloci piko, postavo", in ji nato "natancno kot s prstom po zemljevidu sledi v lastno prihodnost", pri tem pa tonaliteta ves cas predhaja sliko. Ce kaj, potem za Strojanovo poezijo ne velja misel: "kolikor vec boste vlozili, tezje boste povrnili svoj vlozek," ki jo najdemo v knjigi; je pa to tudi poezija, ki "z melodicno linijo v zgornjih glasovih" vstopa v nase knjige zato, da iz njih "zanalasc trga utvare" - ceprav ali pa prav zato, ker se zaveda, da smo jih potrebni. TINA KOZIN

  • Letni cas

    Tomaz Salamun

    Clovek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo se sestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Salamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja - a kako danes brati Salamuna, ko pa smo ze zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? Clovek, beri Salamuna bolj pozorno, oba bosta presenecena: Nisem se tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje preseneceno priznava. Jezikovna svezina, ki jo je Salamun tako rekoc iznasel, je se zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrezo skrivnih vstopnih tock. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odlocno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogocni pretres. Glas Salamunove poezije nenadoma ni vec tako akuzmaticen, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem prevec cloveskim, torej s casom in svojo izrocenostjo toku zgodovine: Vrzeni bomo kot macke v kisto v narocje Boga. Cetudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Resi se.), je v nacinu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegicno vzvisenega. Ce smo nekoc ob njegovem pocetju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vracanje: Pocel v mestu? Vracal. Ne ranjeval ali ubijal. Vracal. S casom omogocene poteze njegovega govorca postanejo cedalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, se posebej s tistimi, ki jih custvo ali spomin - ta ne dopuscata izbire - potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje vec brezcasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezcasni), temvec se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna tocka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rusenje in polascanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz casa oprani odgovornosti, je usahljivost moci, potrebnih za naporno izgrajevanje. V cas vrzeni Salamunov jaz svoje prejsnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zakljucujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoci je bilo cudno. Zavrel si moja pljuca. Ponavljanje zacetkov se sprevrze v sprejemanje neizbeznosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokoncali moje zivljenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skusam zdaj. Andrej Hocevar

  • Premog

    Petra Zupancic

    Sodobni slovenski pesniski liniji pod maksimo »umetnost nasih zivljenj« se pridruzuje tudi poezija v prvencu Petre Zupancic. Z belezenjem premikov na sahovnici zivljenja, nizanjem drobnih pripetljajev ustvarijo ti verzi minifilmcke custveno enega najbolj razburkanih obdobij zivljenja, to je dobe korakanja v slovesu od (zgodnje) mladosti. O stanjih duha govori v pris-podobah iz aktualnega prozaicnega sveta in tudi z reisticnim podajanjem objektov, ki zamenjujejo (stanje) subjekt(a). Spominjanje postane z rudarkinim kopanjem >premog

  • Sumenja

    Tina Kozin

    V sumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniske zbirke Tine Kozin. Ocitno se mi je od nekod prikradel vzorcni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o sumenju - vse je v tisini. Morda je prislo do asociacije, ker oznaka sumenje oznacuje prav tisino, in to natancneje kot tisina. Tega, cemur pravimo tisina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu nase zavesti, kjer se predvaja bolj bleda razlicica filma resnicnosti. Pesmi Tine Kozin to resnicnost najprej odlocno zgrabijo in ji nato pripravijo presenecenje, ko jo z vso neznostjo in natancnostjo, kar ju premore pesniski jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem kljucnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / neclovesko.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniski cudez, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniskem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorozujoco pesnisko lahkoto tezke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrezo elegantnih izmikov in spretnih priblizevanj. Ce so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skusale prikazati njihovo avtonomno zivljenje, so tokrat se izraziteje vpete v zivo tvar, zivost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija cloveskega: v gradnji hise, izdelavi instrumenta, smolarjenju, voznji z vlakom, gibanju nebesnih teles so obca mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniski glas gnete razlicne snovi, v resnici gnete clovesko materijo. Bolj ko je clovek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot voznja, s katero se potnik stopí do tocke, ko izgine: »voznja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesnistva, za pesemsko stopnjevanje, za poeticno graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporocilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniski glas le prestreze. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razrasca. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesnisko zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesnisko formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane sum ali pa se vrne v sumenje. Mojca Pisek

empty